V preteklosti je bilo v vasi več vsestranskih mojstrov, veščih marsikaterih rokodelskih spretnosti. V obdelovanju kamna sta bila poznana Ivan Valenčič (1873 – 1955) in Jože Ceglar (1879 - 1975). Te izdelke vidimo na starejših hišah, na vodnjakih in še kje. Pri Urhovih je bila kovačija. Iz te hiše je bil doma Milan Urh (1923 - 2014), ki je poleg dela v domači kovaški delavnici rad tudi raztegnil harmoniko in je bil poznan kot ljudski godec. Pri Valinovih je bila mizarska delavnica. V vasi je bilo tudi krojaštvo (Jože Sluga in Franc Ljubič), gostilna (pri Koršovih, pri Lakačovih in kasneje pri Šimetovih v Klancu). Janez Valenčič (1906-1978) je bil znan izdelovalec štedilnikov, klepar in sposoben mojster. Poznan je bil daleč naokoli. Njegovi štedilniki še danes služijo svojemu namenu. Nekaj časa je bila v vasi tudi trgovina.
Tone Kusov je v svojih časih deloval na področju kulture v Brkinih. Malo pred smrtjo je RTV Ljubljana marca 1982 posnela z njim oddajo za Pisani svet. Anton Ivančič je bil partizanski učitelj, ljudski pesnik in pravljičar. Leta 1920 ja pisal v Mali list v rubriko »Deseti brat v Brkinih«. Nekaj njegovih pesmi je bilo objavljenih v Mladiki. Pisal je tudi v Novice in Edinost. V Edinosti je bila leta 1923 objavljena črtica »Božični večer v tujini«, ki jo je napisal v italijanski vojašnici. Po vojni je bil referent za kulturo in prosveto. Kasneje, ko je delal doma na kmetiji, je še vedno pisal. Njegova zadnja pesem je »Mrtva sreča«. Našel se je zvezek, v katerem je Tone Kusov opisal Brkine v obdobju okrog 1. in 2. svetovne vojne. V občinskem glasilu občine Hrpelje Kozina je bil objavljen izviren zapis v treh delih. Sam je na koncu teh zapisov napisal: “Tukaj imamo le površne podatke, da vam bo jasno, da Brčini niso bili tako s kartami nazaj in da ne zaslužijo tega, da se jih gleda odzgoraj navzdol”. Spisal je pesem »Kam pelja ta bela cesta«, ki jo imajo Javorci za svojo »himno«.
Albin Valenčič, brat Janeza Valenčiča – izdelovalec in popravljalec harmonik in priljubljen godec. Ohranjal je pozabljene stare napeve in pomagal pri njihovih notnih zapisih. Po 2. svetovni vojni je delal kot bolničar v vojaški bolnici v Mariboru, nato je bil premeščen na Reko. V povojnem kriznem obdobju je tudi on izdeloval štedilnike na drva, da je lahko preživljal družino. Do smrti je deloval in živel na Hrvaškem, bil je večletni član društev Slovenski dom KPD Bazovica, glasbene skupine Veseli fantje in KUD Danica v Pasjaku. Izdelal je približno petdeset harmonik, največ za rojake v Avstraliji, veliko pa tudi v Sloveniji, Italiji in ZDA. Bil je samouk. Izdelovanje harmonik je spoznal v Trstu. Tja je kot otrok odhajal z očetom prodajat drva, krompir in drugo. Prenočevala sta pri sestri, ki je živela v bližini delavnice Ploner. Tu so izdelovali » triestinke«, priljubljeno glasbilo v času pred drugo svetovnov vojno. Opazoval je njihovo delo, včasih tudi pomagal. Prvo diatonično harmoniko je izdelal leta 1948 na Reki, med zadnjimi, ki jih je izdelal, pa je bila triestinka.
V Javorju sta bili rojeni tudi redovnici, že pokojna Nada Ivančič - sestra Lavrencija (1918-1999) in Gabrijela Valenčič - sestra Marjeta. Sestra Marjeta živi pri Šolskih sestrah de Notre Dame v Ilirski Bistrici. Prav tam je bila do smrti tudi sestra Lavrencija, ki je mlade iz Ilirske Bistrice in okolice poučevala klavir in jim delila prva znanja o glasbi.
Jože Ceglar (1950) je bil vrsto let do upokojitve direktor družbe Termoplasti Plama. Za leto 2010 je prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke.
Simon Gombač je član Rugby kluba Bežigrad in od leta 2008 slovenski reprezentant v ragbiju. Za leto 2014 je dobil priznanje Športnik Krasa in Brkinov za uspešne nastope v državni reprezentanci ragbija.
Peter Ljubič, ugleden slovenski rokometni sodnik, je po rodu iz Javorja in je v rosnem otroštvu tudi živel v Javorju. Skupaj s kolegom Krstičem sodita na pomembnih rokometnih tekmah, kot je svetovno prvenstvo v rokometu, sodila pa sta tudi finale na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012.
Teja Ljubič, iz mlajše generacije, je večkratna prvakinja in dobitnica mnogih priznanj v igranju na diatonično harmoniko.
V Javorju domuje tudi pevski kvintet »Utrip«, uveljavljena skupina odličnih pevcev, med katerimi je tudi domačin Andrej Ljubič.
Prav gotovo se je še veliko Javorcev, pa tudi njihovih potomcev uveljavilo doma in po svetu, saj so znani kot ljudje bistrega duha in odprtega srca.
Danes so mladi Javorci marljivi in izobraženi. Kar nekaj jih je pridobilo oz. še pridobiva znanstvene naslove. So dobri pevci in ob dogodkih, kot je opasilo ali škoromatija, spontano zapojejo. Nekateri so aktivni člani v pevskih zborih oz. pevskih skupinah ter v cerkvenem pevskem zboru.
Precej Javorcev je tudi balinarjev in članov „zelene bratovščine”.
Sicer pa je zaslužen in dragocen prav vsak vaščan, saj se je vas prav zaradi ljudi ohranjala skozi stoletja in obstala do danes.